Nasveti o namakanju

Povzetek

 

Kmetijstvo in voda sta neločljivo povezana. Pri nas se v običajni kmetijski praksi namakanja glede na razmeroma kakovostno vodo z njenimi lastnostmi skorajda ne ukvarjamo, razen če pride do težav zaradi poslabšanja ali celo onesnaženosti do take mere, da lahko ogroža zdravje ljudi in okolja. Kljub temu pa bo potrebno v prihodnosti tudi temu področju posvetiti skrbno in sistematično pozornost. Visoke in kakovostne pridelke lahko dosežemo le s strokovnim in skrbno načrtovanim namakanjem. Če ne poznamo osnovnih lastnosti tal, vode in podnebja ter značilnosti različnih namakalnih tehnologij, lahko z namakanjem povzročimo več škode kot koristi, kar se pokaže v zmanjšanem pridelku in poslabšanju lastnosti tal ter nezaželenemu vplivu na okolje. V referatu so predstavljeni zakonodajni okvir in časovna dinamika uvedbe smernic dobre prakse namakanja kmetijskih zemljišč z vidika mikrobiološke ustreznosti vode za namakanje, lastnosti vode za namakanje, vsebina in uporabnost smernic v praksi, pomisleki pri uporabi smernic in možnosti za dopolnitev smernic v prihodnosti.

 

 

1. Uvod

 

Namakanje opredeljujejo lastnosti tal, vremenske razmere in značilnosti kmetijske kulture, prav tako pa sta pomembni kakovost vode za namakanje in uporaba primerne namakalne tehnologije. Pričujoči prispevek se je osredotočil na značilnosti vode za namakanje, njen vpliv na pridelek, zdravje človeka in okolje. Predstavljen bo zakonodajni okvir, ki opredeljuje uporabo vode za namakanje in pomen njenih značilnosti. Poudarjene bodo nekatere lastnosti vode, ki lahko povzročajo težave pri kmetijski pridelavi in jih je potrebno skrbno meriti in opazovati. V zadnjem delu bodo predstavljene tudi možnosti za namakanje s prečiščenimi odpadnimi vodami iz čistilnih naprav v luči sprejemanja zakonodaje na tem področju in evropskih zahtev glede učinkovite uporabe teh voda za namakanje, ne da bi ob tem ogrožali zdravje človeka ali okolje.

 

Vodni viri so izpostavljeni vse večjim obremenitvam, kar povzroča pomanjkanje vode in slabšanje njene kakovosti. Še posebej podnebne spremembe, nepredvidljivi vremenski vzorci in suša močno povečujejo pritisk na razpoložljivost sladke vode, ki je posledica razvoja mest in kmetijstva. Reka Drava s svojimi energetskimi kanali predstavlja primeren in izdaten vodni vir za namakanje kmetijskih zemljišč. Področje od Maribora do Središča ob Dravi bi lahko zaradi kakovostnih tal, vremenskih razmer, razporeditve kmetijskih zemljišč in možnosti za namakanje predstavljalo »slovenski zelenjavni vrt«. Zaradi iztokov čistilnih naprav ob reki Dravi pa se praviloma poleti zgodi, da je voda za namakanje fekalno onesnažena do take mere, da vpliva na varnost in neoporečnost kmetijskih pridelkov, če ne upoštevamo dobre higienske prakse skladno z vrsto kulture (posevka), vrsto in tehnologijo namakalnega sistema in stopnjo onesnaženosti vode za namakanje. Če upoštevamo znanje, sodobne pristope in prakse v drugih državah z mnogo večjimi težavami (ki so razvile skladne tehnologije za preprečevanje tveganja, a vseeno namakajo) se izognemo tveganju za zdravje ljudi in okolja. Navedene okoliščine so v preteklosti pogosto povzročile prepoved namakanja prav v poletnih časih (ko rastline najbolj potrebujejo vodo za svojo rast in razvoj) s strani inšpektorjev pristojnih za področje kmetijstva. Odkar ni več zakonske podlage za tako ukrepanje, pa mora pridelovalec sam poskrbeti, da z dobro namakalno prakso in pristopom, ki upošteva tudi dobro higiensko prakso pri namakanju, ne poslabšuje lastnosti tal in da so njegovi pridelki varni za uživanje.

 

 

2. Lastnosti vode za namakanje

 

Voda za namakanje ima različne lastnosti, ki vplivajo na pridelek, rodovitnost tal in okolje. Ločimo fizikalne, kemične in biološke lastnosti vode za namakanje kmetijskih zemljišč.

 

Fizikalne lastnosti so temperatura vode, barva, vonj, kalnost in vsebnost trdnih snovi. Temperatura vode je najpomembnejša lastnost vode za namakanje. Prenizke temperature neugodno vplivajo na rast in razvoj rastlin, še posebno tistih, ki imajo rade toploto. V našem okolju je to večina vrtnin, krompir in tudi koruza. Prehladna voda zaustavi rast in razvoj kmetijskih rastlin. Posledica je zmanjšanje pridelka. Hladna voda namreč hladi zemljišče, zmanjša mikrobiološko aktivnost tal, zmanjšuje dostopnost in sprejem potrebnih hranil. Optimalna temperatura vode za namakanje je od 24 do 28 °C. Minimalna temperatura vode za namakanje, ki jo najobčutljivejše rastline še prenašajo brez poškodb, je od 15 do 20 °C, maksimalna pa od 33 do 35 °C. Ostale fizikalne lastnosti so pokazatelj vsebnosti nekaterih snovi v vodi za namakanje (vonj, kalnost), ki lahko vplivajo na rastline, okolje ali človeka.

 

Kemične lastnosti vode določajo: vsebnost različnih kationov (kalcij, magnezij, natrij, kalij, bor), vsebnost anionov (klor, sulfat, nitrati, fluoridi, karbonati, bikarbonati), pH vrednost, trdota, električna prevodnost, organske snovi in raztopljeni plini. Za namakanje ne smemo uporabljati onesnažene vode z industrijskimi odpadki (olja, maziva, barve, ipd.), ker taka voda ne škodi samo rastlini in kmetijskim zemljiščem, ampak lahko škodi preko pridelkov tudi ljudem. Voda za namakanje lahko vsebuje tudi druge, sicer nevidne, a pogosto toksične onesnaževalce, npr. čistila, laki, antibiotiki, ostanke zdravil, plastični mikro- in nanodelci.

 

Biološke lastnosti vode za namakanje določajo število različnih vrst bakterij (koliformne bakterije, bakterije fekalnega onesnaženja, druge bakterije), praživali in virusov, prisotnost alg in drugih organizmov v vodi. Rastlinska pridelava poteka sicer v naravnem (t.j. nesterilnem) okolju, zato je popolna sterilnost vode za namakanje nesmiselna, če seveda pomislimo tudi na druge vplive (gnojenje, škropljenje, ptice in druge divje živali, žuželke, itd.) v pridelavi. Zaradi možnosti okužb z vodo za namakanje, ki vsebuje bakterije fekalnega onesnaženja (bakterija Escherichia coli se uporablja kot indikatorski organizem za fekalno onesnaženost) in predvsem preprečevanja tovrstnih okužb, je mikrobiološkemu stanju vode za namakanje potrebno posvetiti še posebno pozornost.

 

 

3. Zakonodajni okvir

 

V aprilu leta 2017 je prenehala veljati Uredba o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uradni list RS, št. 84/05, 62/08, 62/08, 113/09, 99/13 in 19/17), ki je v svoji vsebini opredeljevala tudi namakanje kmetijskih zemljišč in določala mejne vrednosti nekaterih parametrov vode za namakanje.

 

Po tej uredbi je bilo prepovedano namakanje rastlin z vodo, pri kateri je vsebnost težkih kovin presegala mejne vrednosti dobrega kemijskega stanja za težke kovine v površinskih vodah v skladu s predpisi, ki urejajo kemijsko stanje površinskih voda, prav tako pa je bilo prepovedano namakanje rastlin na območju vodnega zajetja. Namakanje je bilo po tej uredbi prepovedano tudi takrat, ko so parametri vode za namakanje presegli mejne vrednosti iz tabele 10 priloge 4, ki so bile naslednje:

 

• temperatura vode za namakanje, 35 °C,
• vsebnost suspendiranih snovi, 100 mg/l,
• vsebnost raztopljenih snovi, 2000 mg/l,
• elektroprevodnost, 2000 µS/cm,
• nitrati, 10 mg/l,
• natrij (Na), 70 mg/l,
• kloridi (Cl-), 100 mg/l,
• mikrobiološka lastnost vode za namakanje:

1. namakanje rastlin, katerih deli se uživajo surovi ali neprekuhani (razen pri namakanju s kapljači), 1000 skupnih koliformnih bakterij MPN/l, in
2. namakanje rastlin za predelavo, 200.000 skupnih koliformnih bakterij MPN/l.

 

Po prenehanju veljavnosti navedene uredbe ni bilo več predpisa, ki bi določal mejne vrednosti določenih pomembnih lastnosti vode za namakanje.  

 

 

1. EU smernice

 

V maju istega leta je evropska komisija objavila Smernice za odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno (Uradni list Evropske unije 2017/C, 163/01). Te smernice predstavljajo praktično usmeritev in pomoč pridelovalcem. Ob izdaji je bilo navedeno, da se morajo nadaljevati nadaljnje raziskave morebitnih tveganj in ukrepov za zmanjševanje teh tveganj pri pridelavi sadja in zelenjave.

 

Evropske smernice predstavljajo pomoč pri odpravljanju mikrobioloških tveganj za varnost hrane z dobrimi kmetijskimi in higienskimi praksami v primarni proizvodnji svežega sadja in zelenjave. Vsi pridelovalci morajo upoštevati zadevne predpise, ki se nanašajo na prakse, navedene v teh smernicah. Smernice so dokaj obširne, obravnavajo vse vidike uporabe vode v kmetijski pridelavi (ne samo namakanje), kot je pranje in hlajenje pridelkov, čiščenje opreme, rabo vode za redčenje sredstev za varstvo rastlin, rabo foliarnih gnojil, vzdrževanje higiene zaposlenih in drugih, itd.).

 

Namakanje je v evropskih smernicah opredeljeno glede tveganja pri uporabi različnih vodnih virov (površinske vode, podzemne vode, deževnica, prečiščene odpadne vode iz čistilnih naprav, voda iz javnega vodovoda), različne načine pridelave (na prostem, v zaščitenih prostorih), uporabe različnih namakalnih tehnologij (oroševanje, namakanje z razpršilci, preplavno namakanje, namakanje v brazde, kapljično namakanje, podzemno namakanje, hidroponsko namakanje…), različne uporabe pridelkov (presna poraba, predelava, toplotna obdelava) in trajanje obdobja od zadnjega namakanja do spravila pridelka. Indikatorski organizem za fekalno kontaminacijo je bakterija Escherichia coli, meje za fekalno onesnaženost so določene v najvišjih koncentracijah E. coli CFU (Colony Forming Unit)/100 ml vode za namakanje. Ob tem je potrebno dodati, da so lahko vrednosti E. coli tudi drugačne od navedenih v EU smernicah, če upoštevamo daljšo dobo od zadnjega namakanja do spravila.

 

 

4. Naše smernice

 

Na podlagi evropskih smernic za odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno je bila s strani MKGP dana pobuda za pripravo slovenskih smernic, ki bi zapolnile prazen prostor glede uporabe vode za namakanje. V ta namen je bila osnovana delovna skupina pri KGZS, ki se je lotila priprave slovenskih smernic za namakanje, ki bi pridelovalcem omogočile izogibanje tveganjem za okužbo in bi jim bila v pomoč pri izvajanju namakanja kmetijskih zemljišč.

 

Smernice dobre prakse namakanja kmetijskih zemljišč z vidika mikrobiološke ustreznosti je pripravljala delovna skupina, ki so jo sestavljali avtorji tega članka ob strokovnih usmeritvah in znatni podpori strokovnjakinje s tega področja dr. Nataše Atanasove, za kar se ji toplo zahvaljujemo. Objavljene so bile v novembru leta 2017. Cilj priprave smernic za obravnavo tveganja je usposobiti pridelovalca, da samostojno opravi analizo tveganja (po sistemu »diagrama odločanja«, Preglednica 1), ki lahko nastopi pri namakanju kmetijskih zemljišč. Smernice ponujajo pridelovalcu vrsto ukrepov, da se izogne tveganju mikrobiološke okužbe. Navedeni so možni vodni viri, ki jih lahko pridelovalci uporabljajo za namakanje in različni načini namakanja oziroma različne namakalne tehnologije ter prednosti in pomanjkljivosti vsake od njih glede tveganja okužbe.

 

Tveganja so odvisna od načina namakanja, od vrste in faze rasti rastline ter od vrste vodnega vira. Če voda za namakanje ne pride v stik z deli rastlin, ki se zaužijejo, je tveganje minimalno. Pri načinih namakanja, kjer pride voda v neposredni stik s pridelkom, ki ga uživamo surovega in takoj, je tveganje večje. Tveganja pri namakanju v zgodnejših fazah rasti rastline so manjša od tistih pred spravilom. Pri pridelkih, ki jih uživamo neprekuhane, so tveganja večja, kot pri tistih pridelkih, ki jih pred uživanjem prekuhamo. Tveganja pri namakanju iz površinskih vodnih virov so večja, kot pri uporabi podzemnih voda. Največja so tveganja pri uporabi odpadnih voda iz čistilnih naprav, ki morajo biti pod stalno kontrolo pooblaščenih ustanov. S pomočjo »diagrama odločanja« (Preglednica 1) prepoznamo tveganja in ustrezno ukrepamo.       

 

Pri pregledu podobnih smernic po drugih državah so bili ugotovljeni zelo različni pristopi. Npr. pri naši sosedi je pri uporabi mlade špinače naloga potrošnika, da odpravi tveganje s pranjem zelenjave. V nekaterih državah breme analiz vode za namakanje nosi mreža institucij, tako da drage in pogoste analize niso na plečih pridelovalcev.

 

Podrobno so predstavljena priporočila za zmanjšanje tveganja pri uporabi površinskih vodnih virov, podzemnih voda za namakanje in pri uporabi deževnice za namakanje. Smernice za uporabo prečiščene odpadne vode, ki izvira iz majhnih čistilnih naprav (manj kot 50 PE) po prvih dveh lagunah ali fazah čiščenje za namakanje, so bile do neke mere pripravljene, a jih organ za potrjevanje (UVHVVR) nekako ni sprejel. Glede na vedno večje klimatske spremembe pa bi morala država skupaj s svojimi strokovnimi institucijami in naklonjenim pristopom iskati dodatne vodne vire oziroma rešitve za namakanje, zavedajoč se pomena obojega – varnih živil in zagotavljanja zadostnih količin vode za namakanje.

 

Ena od možnosti uporabe dodatnih vodnih virov  je prav uporaba predelanih/očiščenih voda iz čistilnih naprav, kar je v večini članic EU ustaljena praksa. Glede na značilnosti prečiščenih odpadnih voda, ki bi jih nameravali uporabljati za namakanje kmetijskih zemljišč, pa je nujna dobra notranja kontrola, ki mora prvenstveno vključevati tudi parametre, ki so pomembni za varnost živil.

 

Priporočila dobre higienske prakse v povezavi z načini namakanja so v smernicah sledeča:

 

• preveriti je potrebno, da pri kapljičnem namakanju voda za namakanje dejansko ne pride v stik z deli rastline, ki jih uživamo, ko gre za pridelke, ki jih uživamo surove;
• z uporabo plastične folije je možno prekriti kapljače in pri pridelavi določenih kultur (jagode, paradižnik, paprika, bučke, lubenice, dinje, itd.) dodatno zaščititi pridelke pred mikrobiološko okužbo;
• pri namakanju z razpršilci je nujno uporabiti čistejšo vodo, če je na razpolago, še posebno, če pride v stik z deli zelenjave, ki se uživajo surovi;
• s ciljem zmanjšanja nastanka biofilma in organskih oblog, je potrebno spiranje primarnega voda, razvodnega sistema in namakalne opreme do take mere, da po spiranju priteče čista voda (vsaj 1 minuto); in
• v primeru močnega in dolgotrajnejšega deževja se priporoča spiranje namakalnega sistema pred ponovnim namakanjem.

 

Preglednica 1: Diagram odločanja glede tveganja pri mikrobiološkem onesnaženju vode za namakanje

 

 

V smernicah je natančno opredeljena tudi pomembnost analize vode za namakanje, ki jo opravimo periodično ali po potrebi. Pogostost je odvisna od tveganja in rezultatov. Tveganje pa je odvisno od vrste pridelka, načina namakanja in onesnaženosti vodnega vira.

 

Pri namakanju je indikatorski organizem Escherichia coli, ki je zaradi svojih bioloških posebnosti izredno genetsko heterogena in nagnjena k mutiranju, tako nam »navadna« E. coli ni nevarna, lahko pa so zdravju precej nevarni nekateri njeni sevi. Ti, patogeni sevi, povzročajo razen drisk še komplicirana vnetja sečil, lahko pa povzročijo tudi vnetje in odpoved ledvic.

 

Patogene seve E.Coli lahko zaužijemo predvsem s kontaminirano vodo, neumito zelenjavo, slabo termično obdelanim mesom, sirom ali mlekom, nalezemo pa se jo z osebnim kontaktom tako preko ljudi kot domačih ljubljenčkov. Po novejših dognanjih jo lahko v določenih okoljih tudi vdihnemo. Bistvo preventive je torej dobra higienska praksa pri pripravi in rokovanju s hrano in pijačo, ter izogibanje okolju, kjer so možni viri okužbe.

 

Dopustne vrednosti za E.Coli v vodi za namakanje po smernicah so:

• 100 CFU/100 ml vode, če se pridelek ne kuha in hkrati voda za namakanje pride v stik s plodom;
• CFU/100 ml vode, če se pridelek ne kuha in hkrati  voda za namakanje ne pride v stik s plodom; in
• 10.000 CFU/100 ml vode, če se pridelek kuha.

 

V smernicah je predstavljena tudi potrebnost in pogostost jemanja vzorcev vode za namakanje ter način odvzemanja vzorcev vode.

 

V primeru, da nas diagram odločanja (Preglednica 1) privede do korektivnih ukrepov, jih moramo izvesti. Izberemo enega ali več korektivnih ukrepov iz spodnjega seznama, v kolikor jih ne izvedemo, naši pridelki niso varni in ne smejo v prodajo.

 

Korektivni ukrepi so:

• zamenjava vodnega vira,
• zamenjava načina (tehnike) namakanja,
• zadnje (oz. zadnja) namakanje (a) pred spravilom pridelka, izvesti s pitno vodo iz vodovoda,
• pridelek operemo s pitno vodo iz vodovoda po predpisanem postopku,

• preprečevanje razraščanja mikroorganizmov s hitrim hlajenjem pridelkov (ni naknadnega segrevanja), in

• izvedba čiščenja vode (npr.: kloriranje, UV presvetljevanje, mikrofiltracija, reverzna osmoza); uporabimo enega od klorovih preparatov za dezinfekcijo vode in natančno upoštevamo navodila proizvajalca o času in načinu uporabe, koncentracijah in varnostnih ukrepih glede uživanja pridelkov; UV presvetljevanje uporabljamo po tehničnih navodilih proizvajalca, upoštevamo varnost pri delu, moč in kapaciteto naprav za UV dezinfekcijo; ozonifikacija je možen ukrep, a zaradi visokih stroškov naprave in postopka, zelo redek; mikrofiltracija po navodilih proizvajalca filtrov; reverzna osmoza uporaba polprepustne (semipermeabilne) membrane, s katero odstranjujemo molekule in večje delce iz onesnažene vode, po navodilih proizvajalca.

 

Oblika vodenja evidenc v smernicah sicer ni predpisana, zaradi lastne kontrole in spremljanja stanja pa so za pridelovalca priporočljive naslednje vrste evidenc:

• izvidi analiz vode za namakanje (ne glede na to, kdo je naročnik analize, monitoring, izvajanje nadzora),
• evidenca časa namakanja (če evidence že vodi na osnovi drugih predpisov, dodatno spremljanje časa namakanja ni potrebno), in
• vrsta uporabe korektivnega ukrepa.

 

 

5. Zaključek

 

Kakovost vode za namakanje določajo fizikalne, kemične in biološke lastnosti. Po prenehanju Uredbe o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla trenutno nimamo zakonskega akta, ki bi določal mejne vrednosti parametrov vode za namakanje. Edini dokument so Smernice dobre prakse namakanja kmetijskih zemljišč z vidika mikrobiološke ustreznosti, ki jih je pripravila KGZS. Pridelovalcu je prepuščena odločitev o uporabi smernic, njegova odgovornost pa je, da z namakanjem ne poslabšuje značilnosti tal, ne vpliva na okolje in da so pridelki varni in ne ogrožajo zdravje človeka, ki jih uživa.

 

Smernice omogočajo pridelovalcu, da se izogne tveganjem pri pridelavi sadja in zelenjave, nudi pa korektivne ukrepe v primeru, če se zgodi, da je voda za namakanje onesnažena. V prvotni različici smernic je bila vanjo vključena tudi uporaba prečiščenih odpadnih voda iz čistilnih naprav kot možen alternativni vodni vir za namakanje rastlin. Zaradi usklajevanja izpred dveh let, so bile te vsebine takrat izločene. Smiseln in nujen bi bil tako kritičen kot tudi strokovni ponovni pristop k preučitvi in razširitvi smernic, saj le te omogočajo prilagoditev pridelave hrane v Sloveniji na spremenjene podnebne razmere, ki seveda ne bodo vplivale na varnost živil in ne bodo ogrožale zdravje človeka.    

 

Smernice se bodo v prihodnosti lahko dopolnjevale in spreminjale glede na stanje namakanja v našem kmetijstvu, uporabi različnih vodnih virov in evropske zakonodaje tega področja., posebno pa še na osnovi združenih interdisciplinarnih vedenj.

 

Odzivanje EU na vse večje obremenitve vodnih virov se lahko izboljša z bolj razširjeno ponovno uporabo očiščene odpadne vode, omejevanjem odvzemanja iz vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemnih voda, zmanjševanjem vpliva odvajanja očiščene odpadne vode v vodna telesa in spodbujanjem varčevanja z vodo preko številnih uporab komunalne odpadne vode, ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varstva okolja. Po direktivi EU je ponovna uporaba vode skupaj s spodbujanjem uporabe tehnologij za učinkovito rabo vode v industriji in z vodo varčnih metod namakanja omenjena kot eden od dopolnilnih ukrepov, ki jih lahko države članice uporabljajo za dosego ciljev navedene direktive, in sicer dobrega kakovostnega in količinskega stanja vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemnih voda.

 

V skladu z evropsko direktivo je treba očiščeno odpadno vodo znova uporabiti, kadar koli je to mogoče.

 

Kakovost vode za namakanje in njen vpliv na tla, pridelek, okolje in zdravje človeka je zelo kompleksna tema, s katero se bodo v prihodnosti ukvarjali strokovnjaki različnih področij, vsi pa s ciljem, da se pridelovalcem omogoči pridelava zdrave, varne in okusne hrane. 

 

Bilo bi skoraj nedopustno, da bi naši slovenski pridelovalci imeli težave pri izrabi vodnih kot tudi sekundarnih virov za pridelovanje lokalne hrane ob dejstvu, da smo ena najbolj vodnatih držav v Evropski uniji.

 

 

Viri:

Smernice dobre prakse namakanja kmetijskih zemljišč z vidika mikrobiološke ustreznosti (Černe, M., Salobir, G., Bizjak, V., KGZS, Ljubljana 2017).

Guidance document on addressing microbiological risks in fresh fruits and vegetables at primary production through good hygiene (European Commission, UL EU C163/1, Brussels 2017).

Uredba o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Uradni list RS, št. 84/05, 62/08, 62/08, 113/09, 99/13 in 19/17),

Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta1.

Direktiva Sveta 91/271/EGS2.

Water reuse (European Parliamentary Research Service, PE 625.171 – April 2020).

Water Reuse in Europe, Relevant guidelines, needs for and barriers to innovation (Laura Alcalde Sanz, Bernd Manfred Gawlik, European Commission, Joint Research Centre,

Institute for Environment and Sustainability, 2014).