Na stičišču Podravine in Slavonije v sosednji Hrvaški leži Virovitičko-podravska županija, ki je izrazito kmetijsko usmerjena, saj ima največ obdelovalnih površin na število prebivalcev v državi.
Od skupne površine 2.022 km2 je 57 % obdelovalnih površin, 32 % je gozda, ostalo so gradbena in vodna zemljišča. Prav zato je kmetijstvo poglavitna gospodarska dejavnost na kateri temeljita razvoj in prihodnost županije. Ker pa je kmetijstvo neposredno odvisno od naravnih dejavnikov, še posebej vode, v županiji namenjajo posebno pozornost tudi namakanju kmetijskih zemljišč.
Po svojih geografskih, hidroloških in pedoklimatskih značilnostih je to področje zelo podobno območju ob Dravi od Maribora do hrvaške meje. Kmetijstvo je razvito in gospodarsko pomembno, obdelovalna zemljišča ležijo na ravnini, za namakanje imajo primeren in izdaten vodni vir (reko Dravo), tla so pretežno lahka in plitva, z nizko zadrževalno sposobnostjo za vodo in zato še bolj občutljiva na pomanjkanje padavin ter vpliv visokih poletnih temperatur. Padavin je na tem področju v povprečju sicer dovolj, letno od 800 do 830 mm, a jih praviloma primanjkuje v obdobju intenzivne rasti in razvoja rastlin, ko jih najbolj potrebujejo.
Voda je poleg tal in vremenskih razmer ključna naravna danost, ki omogoča življenje večini organizmov. Pogost pojav suš, ki so posledica podnebnih sprememb, močno vpliva na kmetijsko pridelavo tega področja, zato so sistematično pristopili k izgradnji namakalnih sistemov.
Zaradi zgoraj navedenega smo se v KGZ Ptuj v povezavi z območno enoto KGZS in Združenjem pridelovalcev sladkorne pese Slovenije odločili, da organiziramo strokovno ekskurzijo v sosednjo R Hrvaško, z namenom ogleda namakalnega sistema in sladkorne tovarne, ki odkupuje in predeluje sladkorno peso tudi od slovenskih pridelovalcev.
Iz knjig, učbenikov, s televizije in svetovnega spleta sicer lahko izvemo marsikaj zanimivega in uporabnega, a videti prakse in postopke ter slišati izkušnje drugih, je nekaj povsem drugega. Lastne izkušnje lahko primerjamo s tujimi in odkrivamo razlike med njimi, ugotavljamo, kaj vse imajo (pa tudi, česa nimajo), ter ne nazadnje spoznavamo, kako delujejo stvari pri njih in jih koristno uporabimo doma.
Zbrali smo se zgodaj zjutraj in krenili proti meji z R Hrvaško v Središču ob Dravi, udeležba je bila zelo raznolika, kar priča o tem, da je namakanje tema, ki zanima zelo širok spekter udeležencev, saj so bili z nami kmetje in pridelovalci, člani OE KGZS, svetovalci in koordinatorji, direktorji, vodje, študenti, profesorji, asistenti, projektanti namakalnih sistemov in drugi, skratka vsi, ki so z namakanjem kakorkoli povezani ali v njem delujejo.
Republika Hrvaška je za razliko od naše države politično in upravno razdeljena na enaindvajset županij (ena od njih je tudi mesto Zagreb), med katere spada tudi naša gostiteljica, t.j. Virovitičko – podravska županija. Na sedežu Virovitičko – podravske županije nas je sprejel načelnik oddelka za gospodarstvo, kmetijstvo in evropske sklade g. Dario Ripli, ki je vodil in koordiniral uvedbo velikega namakalnega sistema Kapinci – Vaška.
Ogled in predstavitev namakalnega sistema Kapinci – Vaška smo začeli pri vodnem viru – reki Dravi, kjer je bil za potrebe sistema zgrajen odvzemni objekt, ki je z dovodnim cevovodom povezan s črpališčem namakalnega sistema. Namakalni sistem Kapinci - Vaška je bil odprt v septembru 2017, vsi postopki od ideje do otvoritve sistema pa so trajali dolgih 12 let. Struktura proizvodnje na namakalnem območju je podobna kot pri nas: 35 % je koruze, 25% strnih žit, 10 % sladkorne pese, 15% je soje, ostalo so oljnice, krmne rastline in tobak. Projekt uvedbe namakalnega sistema je del širšega dolgoročnega plana namakanja v županiji, ta pa je moral biti usklajen s strategijo namakanja R Hrvaške.
Namakalni sistem Kapinci – Vaška je bil zasnovan na bruto projektni površini 1403 ha, ob odbitku nekmetijskih površin, poljskih poti in drugih manipulativnih površin je njegova neto površina 1260 ha. Cevovodna mreža je projektirana tako, da pride voda na vsako parcelo. Trase cevovodne mreže so bile projektirane ob obstoječih in novonastalih dovoznih poteh, ki omogočajo dostop kmetijskih strojev in mehanizacije na vsako parcelo. Minimalni delovni tlak v sistemu je 5,5 barov, kar zadostuje za priklop rolomatov na 300 hidrantih, ki so razporejeni na kmetijskih zemljiščih. Dovodni cevovod, ki povezuje odvzemni objekt in vodni zbiralnik, ima premer 1,4 m, dolžina je 284 m in ima stalni padec 1 ‰. Vodni zbiralnik je podzemni objekt, ki se polni z vodo iz reke Drave preko omenjenega cevovoda. Vodni zbiralnik omogoča kontinuirano delovanje črpalk z instaliranim pretokom.
Črpališče omogoča črpanje vode iz vodnega zbiralnika, dvig na potrebno višino, kar omogoča distribucijo vode po razvodnem tlačnem cevovodu do hidrantov na kmetijskih zemljiščih in priključitev ustrezne namakalne opreme. Vgrajene so štiri horizontalne črpalke s kapaciteto 200 l/s, z višino dviga 82 m (8,2 bara), moči 250 kW, in štirih manjših črpalk po 120 kW s skupno kapaciteto 100 l/s, skupna kapaciteta črpališča je tako 900 l/s. Za primerjavo naj povem, da je skupna kapaciteta črpališča za NS Ormož 520 l/s za dosedanjo površino cca. 700 ha.
Celotni strošek izvedbe namakalnega sistema je znašal 89 mio kun, kar je okrog 11,9 mio EUR oz. 8.400 EUR/ha, če upoštevamo bruto površino ali 9.400 EUR/ha pri upoštevani neto površini. Strošek izgradnje je primerljiv s stroškom izgradnje pri nas, je pa kljub vsemu višji kot je priznan v Katalogu stroškov in najvišjih priznanih vrednosti iz PRP 2016-2020, kjer znaša 7.450 EUR/ha. Izdelava projektne dokumentacije je znašala 600.000 EUR.
Namakalni sistem sestavljajo naslednji funkcionalne celote: odvzemni objekt iz vodnega vira reke Drave, dovodni cevovod od odvzemnega objekta do zbiralnika, vodni zbiralnik (bazen), črpališče s črpalkami, tlačno posodo, mehansko in elektro opremo, trafo postaja in izgradnja 35 kV kablovoda, razvodni tlačni cevovod s hidranti, jaški, zasuni, prepusti in drugo opremo ter dovozna cesta in rekonstrukcija obstoječih ter izgradnja novih poljskih poti za potrebe namakanja in pridelave.
Pred začetkom uvedbe namakanja so izvedli anketo o možnostih in interesu za namakanje med kmetijskimi gospodarstvi tega področja. Za razliko od postopkov v Sloveniji je tam začetno območje namakanja temeljilo na državni kmetijski zemlji, kar pomeni, da ima hrvaški sklad za kmetijska zemljišča odločilno in predvsem zelo dejavno vlogo pri uvedbi namakanja s še eno, zelo pomembno razliko, namreč, vsi zakupniki državnih kmetijskih zemljišč so ob odločitvi državnega sklada za kmetijska zemljišča, da pristopi k uvedbi namakanja, primorani podpisati pogodbo o namakanju brez možnosti odklonitve.
Ocenjeni splošni stroški vzdrževanja in upravljanja sistema so v prvem letu znašali 50 EUR/ha, stroški porabe energije in vode pa še dodatnih 50 EUR/ha, je pa dosežen sporazum, da bo celotne stroške namakanja v prvem letu pokrila županija s ciljem privabiti čim širši krog uporabnikov za namakanje.
Še ena pomembna razlika je pri uvedbi namakanja med sosednjo državo in nami, namreč pri njih ima še vedno pomembno vlogo institucija Hrvatske vode, ki zagotavlja sredstva in predvsem strokovno podporo pri projektih za namakanje, kar so pri nas v ne tako daljni preteklosti opravljale vodne skupnosti, a smo jih žal, tako kot še nekatere druge, ukinili, ob dejstvu, da jih nismo nadomestili z novimi.
Črpališče namakalnega sistema Kapinci – Vaška (Slika: M. Černe)
V pripravi so že projekti za razširitev namakalnega sistema Kapinci – Vaška za dodatnih 700 ha. V Virovitičko – podravski županiji so podpisali pogodbe za izgradnjo novih namakalnih sistemov, tako da bo skupna površina vseh namakalnih sistemov več kot 5.000 ha, kar je največ na Hrvaškem.
Po končanem ogledu namakalnega sistema, izčrpni predstavitvi in množici vprašanj udeležencev, na katere so gostitelji prijazno odgovarjali, so nas še pogostili v tipični dravski ribiški koči. Po kosilu v bližnji restavraciji smo z malo zamude prispeli do sladkorne tovarne Viro v Virovitici, ki odkupuje tudi sladkorno peso naših proizvajalcev Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenija.
Udeleženci strokovne ekskurzije pred sladkorno tovarno Viro v Virovitici (Slika: M. Černe)
Tovarna sladkorja Viro iz Virovitice je najmlajša in najmodernejša »cukerca« na Hrvaškem. Izgradnja tovarne se je začela leta 1976, zagon proizvodnje pa leta 1980, dnevna kapaciteta predelave sladkorne pese je 4.000 ton, ima pa tudi kapacitete za predelavo alternativnih surovin, kot je sladkorni trs. V začetku je delovala v okviru kombinata PIK Virovitica, od leta 1991 pa deluje kot samostojni pravni subjekt.
Zaradi administrativnega določanja cen sladkorja in pomanjkanja surovine so poslovanje sladkorne tovarne stalno spremljale težke razmere in ustvarjanje izgube, situacija se je delno popravila v drugi polovici osemdesetih let, ko se je sprostil uvoz sladkorne pese iz Madžarske in se je znatno vlagalo tudi v izboljšanje domače pridelave. Po letu 1990 pa je nekontrolirani in tudi nelegalni uvoz sladkorja ogrozil domačo proizvodnjo ter drastično vplival na padec cene sladkorja in hrvaške sladkorne tovarne so se znašle pred propadom.
Po obdobju različnih lastništev je konec 90-tih let prešla v lastništvo nizozemske tovarne Cosun, po prestrukturiranju tovarne in različnih lastnikih pa se je leta 2002 ustanovila tovarna sladkorja Viro d.o.o. V tovarni posvečajo posebno pozornost tudi tehnologiji pridelave sladkorne pese, kar imajo podprto z agronomsko službo. Glavna naloga je uvajanje sodobnih tehnoloških ukrepov pri pridelavi sladkorne pese za svoje kooperante, predvsem zaščito pred pleveli, foliarno prehrano z borom in ostalimi foliarnimi gnojili ter zaščito pred listno pegavostjo (Cercospora beticola). Kooperantom tudi dobavljajo potreben repromaterial in seveda omogočajo odkup sladkorne pese po najugodnejših cenah.
Ostanki opreme sladkorne tovarne Ormož v Virovitici (Slika: M. Černe)
Ogledali smo si tudi neslavni odpad rezervnih delov iz naše sladkorne Ormož, saj je bilo precej opreme iz Ormoža preneseno in vgrajeno v tovarno sladkorja Viro v Virovitici. Po splošnem mnenju udeležencev je bila ukinitev in razgradnja ormoške tovarne sladkorja velika napaka, ki je pustila dolgoročne negativne posledice v kmetijstvu in gospodarstvu na splošno v R Sloveniji.
Namesto zaključka navajam glavne ugotovitve strokovne ekskurzije, ki bi jih veljalo uporabiti tudi pri nas in s tem namenom tudi seznanjamo slovensko javnost:
Pripravil: M. Černe
Nazaj na seznam novic
Vsi kontakti