Nasveti o govedoreji

Da bo žival preživela toliko časa v ležalnem boksu, mora boks zadovoljiti več kriterijev, in sicer:

• Mora biti dovolj velik (dimenzije boksa).
• Omogočati mora nemoteno leganje in vstajanje.
• Ležalna podlaga mora biti mehka in topla.
• Pregrade naj bi omogočale čim bolj sproščeno ležanje. 

Do začetka devetdesetih let je veljalo, da je dolžina 2,2 m dovolj, vendar so zaradi vse večjega okvirja, predvsem starejše krave ležale z zadnjim delom na blatnem hodniku, zato je bila higiena vimena slaba, kar se je odražalo pri daljši molži zaradi čiščenja. Dodatno je z repom onečedila tudi boke. Dimenzije ležalnih boksov so se povečale na 2,5 m, očitno pa nekateri, kar tekmujejo v dimenzioniranju ležalnih boksov, saj svetujejo dolžine do 3 m. Dolžina samega ležišča zadošča že z 1,9 – 2,0 m dolžine, Ostanek, potrebuje krava za glavo, in pri vstajanju, ko zaniha naprej. V starejših objektih lahko povečamo dolžino ležalnih boksov ob steni tako, da odstranimo steno, in namestimo proti vetrno mrežo. S tem omogočimo nemoteno leganje in vstajanje živali, hkrati pa hlev oskrbimo s svežim zrakom.

Prav tako je pomembna širina boksa, saj preozki boksi onemogočajo sproščeno ležanje živali, in lahko povzročijo poškodbe seskov. V nasprotju pa preširoki boksi omogočajo obračanje živali v boksu (predvsem prvesnic), ležanje povprek, s tem pa blatenje v bokse, in kot posledico slabšo higieno živali.

V hlevih za prosto rejo, ki so bili zgrajeni do sredine osemdesetih let je bila v ležalnih boksih zemlja, saj pod njimi ni bilo kanala za gnojevko. Takšni boksi so bili za živali zelo udobni saj je ilovica dober izolator, prav tako pa se je oblikovala po telesu. Slaba stran takšnega boksa je bilo precej dela z vzdrževanjem, poravnavanjem zemlje in nastiljanjem. Krave so pri vstajanju izgreble jame, in treba jih je bilo vedno znova poravnati z dovažanjem nove zemlje. Sčasoma so te bokse zalili z betonom, pozabili pa na udobje živali. V osnovi govorimo o tako imenovanih visokih boksih in o globokih boksih. Globoki boksi so se uveljavili v Nemčiji in Avstriji, medtem, ko na Nizozemskem prevladujejo visoki boksi, torej betonska plošča, ki je dvignjena nad blatni hodnik za cirka 20 cm. Kot oblogo za visoke bokse imamo več možnosti, in sicer različne gumijaste obloge, ki so različnih izvedb, od navadnih trdih (neustrezne), ki za živali niso dovolj mehke, so pa boljše od golega betona, do izvedb, ki imajo na spodnji strani »jezičke«, »zamaške«, razna polnila, ali pa v svoji strukturi vključene zračne mehurčke. Če gre za deljene gume, ki pokrivajo posamezne bokse je slaba stran le teh, da jih živali lahko s časom odtrgajo od podlage, na nekaterih pa nastanejo vdolbine na mestih kjer živali ležijo. Ležalne blazine so druga izbira, sestavljene pa so iz zgornje sintetične plasti, ter spodnjega polnila, ki je lahko sestavljen iz različnih materialov (klobase-vreče napolnjene z delci gume, ali pena). Zgornja sintetična tkanina je v celem, zato od zadaj na ležalnem boksu ne sme biti stebrov ker jih težko prekinjamo. Na boks je pričvrščena z jekleno letvijo. Pri izbiri moramo biti pazljivi saj obloge slabše kvalitete izgubijo prožnost, nastanejo vdolbine. Tam ležišče ni več mehko, zastaja vlaga in umazanija. Slaba stran obeh tipov oblog je cena, ter dejstvo, da tudi ta ležišča moramo »popoprati« (beri nastlati – mešanica apnene moke žagovine). V zadnjem času se ponuja za visoke bokse guma z luknjami, ki jih napolnimo z mivko ali zemljo in je izpeljanka gume za globoke bokse (glej sliko spodaj). Nato nastiljamo z mešanico slame, žagovine in apnene moke, enako kot globoke.

Tako imenovani globoki boksi so druga možnost. Ležalna površina je obdana z betonskim okvirjem višine 20 do 25 cm. V njega se nastilja mešanica suhih iztrebkov, slame, žagovine in apnene moke. Ko ležišče uredimo nastiljamo tedensko z mešanico slame in apnene moke. Večje iztrebke odstranimo, odstranimo iz boksa ostalo pa prekrijemo s slamo. Slaba stran teh boksov je:

• Več dela z vzdrževanjem.
• Poraba nastilja je večja (slama).
• Krave v sprednjem delu ležišča izdolbejo jame, ki jih je potrebno vedno znova zadelati.

Da bi odpravili slabe lastnosti globokih boksov, ponuja industrija posebne gume, ki imajo votle prostore (izgled satovja, glej sliko), katere napolnimo z mivko ali ilovico, po vrhu pa nastiljamo s prej omenjenim materialom. Tako živali pri vstajanju ne morejo izdolbsti lukenj v ležišču, zmanjša se vzdrževanje boksov, in poraba nastilja
(gume v obliki satovja za globoke bokse in betonske plošče – Swaving).

Ležišča so za živali zelo udobna in topla, saj je zemlja dober izolator, hkrati pa popije tekoči del iztrebkov. Apnena moka poskrbi, da se ležišče hitro osuši, ter delno deluje tudi razkužilno.

Pregrade ležalnih boksov so za udobje in sproščeno ležanje prav tako zelo pomembne, tako oblika samih pregrad kot tudi materiali iz katerih so narejene. Glede oblike morajo pregrade dopuščati v zadnjem delu gibljivost živali, kljub temu pa morajo preprečevati, da živali v boksih ne stojijo prečno, in blatijo na ležišče. Običajna izvedba pregrad je iz železa, vse več firm ponuja pregrade iz steklenih vlaken. Prav tako lahko doma naredimo sami pregrade iz lesa. Železne so precej toge, zato v zadnjem delu žival ovirajo pri ležanju-tiščijo. Če pa je pritisk prevelik, in pregrada slabe kvalitete, lahko popusti (pretanke cevi-doma narejeni), in se zvije. Prednost pregrad iz steklenih vlaken je, da so fleksibilne, in se podajo v zadnjem delu. Takšne so pregrade firme Swaving (zgornja slika). Pregrade so zelo fleksibilne in jih lahko prilagajamo po višini, dobijo se v enojni in dvojni izvedbi. Enostavno jih pričvrstimo na železno cev, prečno pa jih lahko povežemo s cevjo iz vlaken, ali običajno železno cevjo. Pregrade so v zadnjem delu zelo fleksibilne in omogočajo živali udobnejše ležanje. Ko se živali naslonijo na pregrado, se upognejo in ne tiščijo kakor železne.

Rejci imajo veliko izbiro glede izvedbe in opreme ležalnih boksov, vse imajo svoje slabe in dobre strani. Pri izbiri pa moramo upoštevati predvsem dobro počutje živali, in izbrat sistem, ki bo v naših okoliščinah deloval.

 

Avtor: Igor Tumpej