Namakalni sistem je kmetijski infrastrukturni objekt, ki mora biti postavljen preden nastopi suša in ogrozi pridelke na naših njivah in vrtovih. Namakalna oprema služi za različne tehnologije oziroma načine nanašanja vode na kmetijske površine. Namakanje je agrotehnični ukrep, s katerim dodajamo vodo kmetijskim rastlinam, če je vodna bilanca v tleh negativna. Namakanje je osnovni agrotehnični ukrep na področjih, kjer ni zadostnih padavin za kmetijsko pridelavo (aridna področja). Kjer pa je skupnih letnih padavin dovolj (kot pri nas) in jih praviloma primanjkuje v obdobju intenzivne rasti in razvoja rastlin, govorimo o namakanju kot dopolnilnem ukrepu kmetijske proizvodnje.
Zimi brez padavin je sledila pomlad z nadpovprečnimi padavinami in nato junijska vročina z visokimi temperaturami brez dežja. Močan jugozahodni veter je dodatno osušil kmetijska zemljišča, tako da je bilo vsaj na lažjih tleh hitro opaziti pomanjkanje vlage v tleh. Deficit vlage v tleh že vpliva na nezaželen izpad in slabšo kakovost naših pridelkov, zato je nujno razmišljati o namakanju kot ukrepu za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe.
Majske intenzivne in nadpovprečne padavine so ponovno obudile tudi premislek o pomenu osuševanja kmetijskih zemljišč. Po veljavni zakonodaji namreč gradnja osuševalnih sistemov nad 1 ha ni dopustna. Z osuševanjem oziroma drenažo odvajamo odvečno gravitacijsko vodo, ki zapolnjuje makropore v tleh in za rast ter razvoj kmetijskih rastlin ni ključnega pomena, ker hitro odteče. Zato je nedopustnost uvajanja osuševanja v svojem bistvu strokovna zabloda. V prihodnosti je potrebno razmišljati o celovitem reševanju talno-vodnih razmer na kmetijskih zemljiščih z uvedbo osuševanja (v obdobjih prekomerne vlažnosti) in namakanja (v obdobjih pomanjkanja vlage v tleh).
Slika: Osuševalni sistem in namakanje z uporabo razpršilcev (Vir: M. Černe)
V nadaljevanju predstavljamo možnosti in poti za uvedbo in projektiranje manjših zasebnih namakalnih sistemov z izbiro primernih vodnih virov za tiste, ki nimajo možnosti priključitve na veliki namakalni sistem (lokalni ali državni).
Kaj mora narediti kmet, ko se odloči, da bo začel z namakanjem svojih kmetijskih površin? Najprej naj stopi v stik s svetovalcem za namakanje na naših kmetijskih zavodih in njihovih izpostavah, ki se ukvarjajo z namakanjem. Svetovalci nudijo strokovno pomoč pri zapletenem zakonodajnem postopku uvedbe namakanja in projektiranju namakalnega sistema.
Za zasebne namakalne sisteme je potrebno izbrati primeren in izdaten vodni vir, ki bo zagotavljal dovolj vode za namakanje tudi v vročih poletnih dneh. Pri tem je potrebno upoštevati tudi konfiguracijo terena, oddaljenost kmetijskih zemljišč od mesta odvzema vode in vrste pridelkov, ki jih nameravamo namakati.
Možnosti so različne. Kot primeren vodni vir lahko izberemo površinske vode (reke, vodni zbiralniki, akumulacije, umetna jezera), podzemne vode (vrtine, vodnjaki), deževnico, vodo iz javnega vodovoda in morda v prihodnosti tudi prečiščene odpadne vode iz čistilnih naprav. Vsak od navedenih vodnih virov ima določene posebnosti, ki jih je potrebno upoštevati pri postopku pridobitve vodne pravice.
Še pred oddajo vloge za pridobitev vodnega dovoljenja za namakanje je potrebno opredeliti območje namakanja z navedbo parcel in katastrskih občin. Pri tem je potrebno upoštevati, da se lahko namakanje uvede samo na zemljiščih z namensko kmetijsko rabo. Navedena zemljišča v vlogi za vodno dovoljenje pa morajo biti skladna z območjem, ki ga bomo navedli kasneje pri vlogi na MKGP za odločbo o uvedbi namakanja.
Pri vodotokih je potrebno spremljati minimalni ekološki pretok, kar dokazujemo s hidrološkim poročilom. V primeru podzemnega vodnega vira je potrebno opraviti črpalni preizkus in priložiti hidrogeološko poročilo, ki ga mora izdelati ustrezna strokovna institucija. Če je vrtina globlja od 30 m ali če nameravamo vrtati na VVO, potrebujemo še dovoljenje za raziskavo podzemnih voda, ki ga izda Direkcija RS za vode.
Hidrogeološko poročilo je potrebno tudi pri odvzemu vode iz drenažnega zajetja ali vodnega zbiralnika, ki ni na osi vodotoka. Če je vodni zbiralnik na osi vodotoka, potrebujemo še hidrološko poročilo o zagotavljanju minimalnega ekološkega pretoka. V primeru uporabe deževnice vodno dovoljenje ni potrebno, kar v mnogočem olajša zakonodajni postopek pridobitve vodne pravice.
V primeru namakanja z vodo iz javnega vodovodnega omrežja je prav tako potrebno pridobiti vodno pravico, potrebno pa je tudi soglasje izvajalca javne komunalne službe. Vodno povračilo je za namakanje manjše kot za pitno vodo. Za tovrstni vodni vir pa obstaja nevarnost, da bo raba v izjemno sušnih letih za namakanje prepovedana, saj ima prednost oskrba prebivalstva s pitno vodo.
Glede na vedno večje klimatske spremembe je potrebno iskati dodatne vire vode za namakanje. Ena od možnosti je uporaba prečiščenih odpadnih voda iz čistilnih naprav, kar je v večini sredozemskih članic EU ustaljena praksa. Glede na značilnosti prečiščenih odpadnih voda, ki jih nameravamo uporabljati za namakanje kmetijskih zemljišč, je nujno, da jih preverja in dodatno kontrolira za to pooblaščena ustanova. Za poseganje v vodno telo pa je v kasnejši postopkih potrebno pridobiti še vodno soglasje.
Ker z namakanjem lahko vplivamo na okolico, z izgradnjo namakalnega sistema oz. postavitvijo namakalne opreme pa tudi posegamo v prostor, se moramo predhodno informirati ali je namakanje na naših zemljiških parcelah sploh dopustno. Da to preverimo, je najbolj primerno naročiti lokacijsko informacijo na občini, na kateri ležijo naše zemljiške parcele. Lokacijska informacija je pomemben vir informacij o prostorskih aktih, ki veljajo na območju zemljiške parcele. V njej so navedene informacije o namenski rabi parcele, o območjih varovanj in omejitev po posebnih predpisih, o dopustnih gradnjah in podobno.
Uvedba namakanja je poseg v prostor, zato je potrebno upoštevati tudi določbe gradbene zakonodaje. Za namakanje potrebujemo namreč tudi primerne objekte. Objekti se delijo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Glede na zahtevnost gradnje se prilagaja tudi način pridobivanja soglasij in projektnih pogojev. Kam sodijo objekti, ki jih nameravamo zgraditi, ureja Uredba o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št.37/2018). Namakalni sistemi (odvzemni objekt, dovodno omrežje in namakalna oprema) spadajo med enostavne objekte. Pri zadrževalnikih za akumulacijo vode in izvedbi vrtin ter rabo podzemnih voda za namakanje kmetijskih zemljišč pa so določene omejitve.
Za uvedbo namakanja je potrebno pridobiti tudi odločbo o uvedbi namakalnega sistema. Vlogo za odločbo o uvedbi namakanja je potrebno oddati na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki preveri skladnost s prostorskimi akti in drugimi omejitvami v prostoru. Ob ustreznosti vseh potrebnih dokazil (grafične priloge z razvidnim namakalnim območjem, soglasij in dovoljenj po posebnih predpisih, mnenj upravljalcev infrastrukture, če se namakalni sistem nahaja v varovalnem pasu objektov gospodarske infrastrukture, vodne pravice in drugih) izda pozitivno odločbo o uvedbi zasebnega namakalnega sistema.
Slika: Izvedena vrtina za namakanje nasada aronije (Vir: M. Černe)
Z zgoraj navedeno pravnomočnostjo odločbe o uvedbi namakanja je zakonodajni postopek končan in lahko pristopimo k projektiranju namakalnega sistema. Za potrebe projektiranja namakalnega sistema moramo pridobiti podatke o potrebah kulturnih rastlin po vodi, o talno-hidroloških lastnostih tal, predvsem podatke o infiltraciji in vodno-zadrževalni kapaciteti tal in geodetske podlage kmetijskega zemljišča glede višinskih razlik in drugih lastnostih terena.
Projektiranje namakalnega sistema obsega: izračun parametrov, ki so pomembni za namakanje, razporeditev namakalne opreme, razvodnega omrežja, lokacijo črpališča, hidravlične značilnosti namakalnega sistema in dimenzioniranje potrebne moči pogonskega agregata (črpalke).
Vsak namakalni sistem je specifičen in mora biti prilagojen razmeram na terenu, značilnostim kmetijske pridelave in talno-vodnim karakteristikam zemljišč, ki jih bomo namakali. Dimenzioniranje namakalnega sistema zahteva strokovno študijo, ki zajame vse navedene dejavnike, ki vplivajo na namakanje.
Parametri, ki so pomembni za namakanje so norma namakanja, trajanje namakanja in interval namakanja. Za njihovo določitev potrebujemo: izračun skupne količine vode, ki jo določena kultura potrebuje v vegetacijski dobi, modul namakanja (skupna količina vode preračunana na neprekinjeno dotekajočo vodo v l/sek/ha), izgube vode pri namakanju, podatke o vodno-zadrževalni kapaciteti tal in podatke o infiltracijski sposobnosti tal.
Načrt namakalnega sistema mora obsegati razporeditev namakalne opreme, lokacijo hidrantov, lokacijo odvzemnega objeta in črpališča, razporeditev glavnega in sekundarnega cevovoda. Pri tem mora upoštevati in prikazati tudi višinske razlike in druge terenske značilnosti na območju namakanja.
Pomemben del projektiranja je izračun hidravličnih značilnosti namakalnega sistema, ki ga mora izdelati usposobljen strokovnjak za to področje. Obsega izračun potrebnega pretoka, pritiska in hidravličnih izgub v posameznih delih namakalnega sistema, v črpališču in pri uporabi namakalne opreme.
Na podlagi zgoraj navedenih izračunov je potrebno še izračunati potrebno moč pogonskega agregata oziroma črpalke, ki bo zagotavljala dovolj vode za uspešno in učinkovito namakanje kmetijskih zemljišč.
Slika: Kapljično namakanje z dopolnilno uporabo folije (Vir: M. Černe)
Nenazadnje je v zvezi z namakanjem potrebno poudariti dejstvo, da je namakanje pomemben prispevek k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, ki so del programskih usmeritev SKP po letu 2020.
Ker je ključni dokument za prijavo na bodoče razpise kmetijske politike pravnomočna Odločba o uvedbi namakanja, ki jo izda MKGP, je potrebno zaradi vseh potrebnih upravnih postopkov začeti z njimi čimprej, da bo vsak posameznik, ki želi uvesti namakanje, pravočasno pripravljen za prijavo na želen razpis.
Marko Černe, univ.dipl.inž.agr.
Svetovalec specialist za namakanje
KGZS Zavod Ptuj
Nazaj na seznam novic